Kdaj začeti odvajanje od plenic?

Odločitev za odvajanje od plenic je velik korak tako za malčka kot za vso družino. Ker nas starše ob tem pogosto prevevajo številni dvomi in vprašanja, smo na enem mestu zbrali odgovore, ki ti bodo pomagali do mirnega in uspešnega prehoda.

Ko se približuje obdobje odvajanja od plenic, si starši pogosto zastavimo vprašanje: kdaj je pravi čas za odvajanje od plenic?

Pri enem letu? Pri letu in pol? Pri dveh letih? Morda pri treh letih?

Če pobrskaš po spletu ali povprašaš prijateljice, boš hitro dobila veliko različnih odgovorov. Nekdo ti bo povedal, da je njegov otrok pri 18 mesecih že popolnoma opustil plenice, drugi bo prisegal, da pred tretjim letom nima smisla niti poskusiti, tretji bo navdušeno razlagal, da je njihov malček brez plenice ostal kar čez noč.

Ob vseh teh zgodbah se hitro zgodi, da začnemo iskati recept. Iščemo pravo starost, pravi letni čas, pravo metodo. Želimo si vedeti, kdaj je tisti trenutek, ko bo odvajanje od plenic steklo brez težav.

In ravno tukaj se pogosto začnejo dvomi. Primerjamo, opazujemo druge otroke, čakamo na pravi trenutek, pri tem pa lahko nehote spregledamo najpomembnejše – otroka pred seboj.

Odvajanje od plenic je ena od razvojnih prelomnic v otrokovem življenju. Podobno kot prvi koraki, prve besede ali samostojno hranjenje.

Prav zato pri odvajanju od plenic ni najpomembnejše vprašanje "Kdaj?", ampak veliko bolj "Kako?"

Kako otroka opazujemo. Kako ga podpiramo. Kako ustvarimo okolje, v katerem se bo lahko učil. In predvsem kako zaupamo njegovemu razvoju.

Kot vzgojiteljica sem vrsto let delala v jasličnih skupinah, danes kot voditeljica programov za mamice spremljam številne družine na njihovih razvojnih poteh. 

In če sem se (tudi) pri odvajanju od plenic naučila eno stvar, je to naslednje:

Vsak otrok se razvija v svojem ritmu in s svojim tempom. Tako kot nekateri prej shodijo, drugi prej spregovorijo, tretji pa potrebujejo nekoliko več časa, da se prilagodijo novim situacijam, je tako tudi pri odvajanju od plenic.

Ko otroka začnemo primerjati s sorojencem, prijateljičinim otrokom ali vrstniki v vrtcu, lahko hitro izgubimo stik z njegovimi dejanskimi potrebami, pravzaprav z njim samim.

Primerjanje pa ne vpliva le na odraslega. Čeprav otrok morda še ne razume vseh naših besed, zelo dobro zaznava naše občutke. Zazna, kadar smo v skrbeh, kadar smo razočarani ali kadar se nam zdi, da bi moral nekaj že znati, zazna naš pritisk.

V svoji praksi sem srečala otroke, ki so bili pri enem letu z velikim veseljem posedeni na kahlico in jim je bila ta povsem nekaj običajnega. Srečala pa sem tudi otroke, ki pri dveh letih niso želeli niti pogledati proti njej. Nobena od teh situacij sama po sebi ne pove, kako bo proces potekal čez nekaj mesecev.

Zato se vedno znova vračam k istemu vprašanju:

Kaj nam sporoča otrok pred nami?

Ko svojo pozornost usmerimo nanj, namesto na razvojne mejnike drugih otrok, postane odvajanje od plenic veliko bolj miren in naraven proces. 

Pripravljenost ni en sam znak in ni en sam trenutek, ko otrok nekega jutra vstane in oznani, da plenic ne potrebuje več.

Pripravljenost je proces.

Gre za postopno zorenje otrokovega telesa, živčnega sistema, izkušenj, gibanja, razumevanja, čustvenega razvoja in sposobnosti sodelovanja.

Ko govorimo o pripravljenosti, pogosto pomislimo predvsem na to, ali otrok zna povedati, da ga tišči lulat. V resnici pa se v ozadju dogaja veliko več.

Otrok postopoma razvija zavedanje svojega telesa. Začenja opažati, da se pred opravljeno potrebo v telesu nekaj dogaja. Uči se povezovati občutke s tem, kar sledi. Ob tem dozorevajo tudi možgani in živčni sistem, ki omogočata vedno boljše prepoznavanje telesnih signalov ter njihovo usmerjanje.

Nekateri znaki, ki jih lahko opaziš, da otrok prehaja v zrelost za navajanje na kahlico, so:

Pomembno pa je vedeti, da ni nujno, da bodo vsi znaki prisotni hkrati in pri vseh.

Nek otrok bo najprej kazal veliko zanimanje za stranišče, drugi bo začel opažati mokro plenico, tretji bo želel sam sleči hlače in sodelovati pri preoblačenju, četrti bo potreboval naše povabilo.

Prav zato ni smiselno iskati popolnega seznama, ki ga mora otrok "odkljukati", veliko pomembneje je, da ga opazujemo kot celoto.

Kot starši pogosto iščemo potrditev, da smo izbrali pravi trenutek, toda otrok nam pripravljenost največkrat pokaže z majhnimi, vsakodnevnimi znaki. Če jih opazujemo brez hitenja in primerjanja, bomo veliko lažje prepoznali, kdaj je čas, da naredimo naslednji korak. Pri mlajših otrocih je pomemben element tudi rutina, zaupanje in pripravljeno okolje, v katerem se znajde. 

Ko govorimo o odvajanju od plenic, si pogosto predstavljamo, da mora otrok z danes na jutri postati suh. Da plenico odstranimo in pričakujemo, da bo od tega trenutka naprej vse potrebe opravljal na kahlico ali stranišče.

V resnici pa je med plenico in popolno suhostjo še en zelo pomemben korak, ki ga pogosto spregledamo. To je postopno spoznavanje in navajanje na kahlico. 

To ne pomeni, da od otroka pričakujemo rezultat. Ne pomeni, da ga silimo ali da želimo doseči, da bo pri desetih ali dvanajstih mesecih že brez plenice. Pomeni predvsem, da mu damo možnost, da kahlico spozna kot nekaj običajnega in vsakdanjega, da ima izkušnjo.

Podobno je pri uvajanju goste hrane. Tudi tam ne pričakujemo, da bo otrok prvi dan pojedel celoten obrok. Najprej okuša, raziskuje nove okuse, razvija spretnosti in postopoma pridobiva izkušnje. Enako velja pri umivanju zob. Otroku zobne ščetke ne predstavimo šele takrat, ko pričakujemo, da si bo sam temeljito umil zobe. Najprej jo spoznava, raziskuje in postopoma sprejema kot del svoje vsakodnevne rutine.

Ko otrok že samostojno sedi, mu njegovo telo omogoča stabilen položaj, v katerem lahko sproščeno sedi. To je naravni pokazatelj, da mu lahko začnemo ponujati kahlico. V tem obdobju otrok še nima tako izrazite potrebe po raziskovanju okolice in gibanju, kot jo razvije, ko shodi, zato je pogosto pripravljen za kratek trenutek mirno posedeti, opazovati, listati knjigico ali se preprosto pogovarjati z nami.

Prav zato je to lahko lepo obdobje za prve izkušnje s kahlico.

Za kratek čas ga lahko posedemo na kahlico:

To so trenutki, ki so že sami po sebi del vsakodnevne rutine in otroku dajejo občutek predvidljivosti.

S tem ustvarjamo pozitivne prve izkušnje, ki bodo kasneje, ko bo razvojno pripravljen za odvajanje od plenic, pomembna opora.  

Veliko staršev mi pove podobno zgodbo. "Pri enem letu je z veseljem sedel na kahlici, potem pa je pri dveh letih vse zavrnil."

Takšna sprememba starše pogosto preseneti, vendar je razvojno povsem pričakovana. Okoli drugega leta otrok stopa v obdobje, ko začne vedno bolj jasno odkrivati svojo samostojnost. Začne se zavedati, da je ločena oseba, ki lahko odloča, izbira in izraža svoje mnenje. Eden najbolj značilnih načinov, kako to pokaže, je beseda "ne".

To ni znak neposlušnosti, to ni znak, da želi nagajati, pravzaprav je to pomembna razvojna naloga.

Namesto da razmišljamo: "Zakaj je zdaj vse narobe?", lahko pomislimo: "Moj otrok odrašča," in »Kaj sporoča?«

To seveda ne pomeni, da moramo odnehati, pomeni pa, da nekoliko prilagodimo svoj pristop. Namesto prepričevanja ustvarjamo rutino. Namesto pritiska ponudimo sodelovanje. Namesto boja za moč ohranimo mirno vodenje.

Otrok namreč v tem obdobju še vedno potrebuje odraslega, ki proces vodi. Ne z ukazi ali kaznimi, ampak z mirno prisotnostjo in jasnimi, predvidljivimi rutinami.

Prav zato pogosto priporočam, da otroka ne sprašujemo neprestano:

Otrok vprašanje razume kot možnost izbire. In če je ravno v obdobju razvijanja svoje samostojnosti, bo odgovor pogosto preprost: "Ne."

V veliko večjo podporo je, da uporabimo trdilne stavke.

Poletje pogosto velja za idealen čas za odvajanje od plenic. Res je, da nam lahko toplo vreme marsikaj olajša. Otroka lažje preoblečemo, manj nas skrbijo mokra oblačila, več časa preživimo zunaj in smo običajno nekoliko manj obremenjeni z vsakodnevnim tempom.

Vendar poletje samo po sebi ni čarobna rešitev. Če otrok razvojno še ni pripravljen ali če smo sami zelo napeti in si želimo, da bi proces čim prej uspel, tudi sončni dnevi tega ne bodo spremenili.

Včasih se zgodi, da starši z najboljšimi nameni otroka ves čas opominjamo:

Takrat lahko otrok začuti, da je opravljanje potrebe postalo nekaj zelo pomembnega. Nekaj, kar mora uspeti. In ravno to lahko v njem vzbudi napetost.

Veliko bolj podporno je, da otroku pokažemo, da mu zaupamo, da verjamemo, da bo njegovo telo postopoma razvilo to sposobnost, da nezgoda ni neuspeh, da je mokra lužica le del učenja.

Ko otrok začuti, da ga odrasli ne ocenjuje, ampak ga spremlja in podpira, pogosto tudi sam postane bolj sproščen. In prav sproščenost je eden najlepših temeljev uspešnega odvajanja od plenic.

Pri odvajanju od plenic pogosto največ govorimo o otroku. Sprašujemo se, ali je pripravljen, ali že prepozna potrebo, ali ga kahlica zanima, ali bo proces stekel hitro ali počasi. Veliko redkeje pa se vprašamo, kakšno vlogo imamo pri tem odrasli.

Pa vendar smo prav odrasli tisti, ki ustvarjamo okolje in vzdušje, v katerem otrok pridobiva nove izkušnje. Naš način odzivanja ima pogosto večji vpliv, kot si predstavljamo.

Če smo mirni, bo otrok lažje ostal miren.

Če zaupamo njegovemu razvoju, bo tudi sam postopoma razvijal zaupanje vase.

Če smo ob vsaki mokroti razočarani, bo otrok začutil, da se dogaja nekaj narobe, čeprav gre za povsem naraven del učenja.

Nezgode niso neuspeh, ne pomenijo, da otrok ni pripravljen, ne pomenijo, da moramo odnehati, pomenijo le, da se njegovi možgani, živčni sistem in telo še učijo sodelovati.

Prav tako ni potrebe po pretiranem navdušenju, kadar otrok potrebo opravi na kahlici. Včasih starši iz velike želje, da bi otroka spodbudili, zaploskamo, ga zasujemo s pohvalami ali mu ponudimo nagrado. Razumem, zakaj se to zgodi – želimo ga spodbuditi. Toda to je fiziološka potreba; tako kot dihanje, prehranjevanje ali spanje je tudi odvajanje del naravnega delovanja telesa.

Otrok se ne uči lulati ali kakati, uči se prepoznavati svoje telo, njegove signale in jih povezovati z novim načinom opravljanja potrebe, zato je največja podpora, ki mu jo lahko damo, miren in iskren odziv. 

Lahko rečemo:

Takšni odzivi otroku sporočajo, da je opravljanje potrebe nekaj običajnega. Brez sramu. Brez pretirane evforije. Brez občutka, da mora ugajati odraslemu.

Če pride do nezgode, je to lahko tudi priložnost za učenje samostojnosti.

Otrok lahko pomaga prinesti suha oblačila, sodeluje pri preoblačenju ali skupaj z odraslim izprazni kahlico v stranišče. Ne zato, da bi ga kaznovali, ampak zato, da postopoma razume celoten proces. Pri tem otrok naravno razvija občutek samostojnosti in sodelovanja. 

Po letih dela z otroki in spremljanja družin ter svojih otrok sem ugotovila, da odvajanja od plenic skoraj nikoli ne moremo razumeti samo skozi otroka.

Vedno se prepletajo trije pomembni elementi.

Vsak njegov vogal podpira druga dva.

Nekateri otroci bodo z veseljem že zelo zgodaj sedli na kahlico, drugi bodo potrebovali več časa, nekateri bodo zelo občutljivi na spremembe, četrti bodo bolj sproščeni. Vse to je del njihove edinstvenosti.

Otroci nas namreč veliko bolj opazujejo, kot poslušajo. Naše občutke zaznavajo iz drobnih izrazov na obrazu, tona glasu, načina gibanja in našega odziva.

Ko so vsi trije elementi med seboj povezani, otrok veliko lažje razvija občutek varnosti. Takrat odvajanje od plenic ni več projekt, ni več preizkus, ni več tekmovanje. Postane naraven razvojni korak.

Če iščeš odgovor na vprašanje, kdaj je pravi čas za odvajanje od plenic, ti lahko ponudim naslednjo misel. 

Najdeš ga v opazovanju otroka, v zaupanju njegovemu razvoju, v potrpežljivosti, da lahko raste s svojim tempom in v zavedanju, da so pri odvajanju od plenic pomembni otrok, odrasli in okolje. Trije elementi, ki se ves čas prepletajo in vplivajo drug na drugega.

Ko kot odrasli nekoliko umirimo svoja pričakovanja, ko otroka ne primerjamo z drugimi in ko ustvarimo varno okolje, pogosto ugotovimo, da odvajanje od plenic ni tako zapleteno, kot se je sprva zdelo.

In ko se ob njem počutimo mirno, sprejeto in varno, lahko tudi tako velik razvojni korak, kot je odvajanje od plenic, postane nekaj, kar si bomo zapomnili predvsem kot lepo skupno izkušnjo.