Uvajanje v vrtec in šolo
Uvajanje v vrtec in šolo sta pomembna mejnika, tako za otroka kot za starša. Pomembno je, da se starši pripravimo in podpiramo otroka ob uvajanju v vrtec in šolo. Nekateri otroci brez težav vstopijo v novo okolje, spet drugi pa potrebujejo več časa in podpore.
Noben otrokov odziv med uvajanjem ni napačen. Vsi občutki in odzivi so normalni glede na situacijo in obdobje v katerem se otrok in njegova družina nahajata. Pomembno je, kako se odrasli odzovemo na otrokovo stisko ob vstopu v vrtec. Jok ali spremembe v vedenju so normalen del prilagajanja. Odrasli otroku najbolj pomagamo, če ostanemo mirni, prisotni, čustveno stabilni in varni.
Pripravite otroka na uvajanje v vrtec in šolo
Pred uvajanjem v vrtec
Z otrokom se moramo pogovarjati o spremembah, ki prihajajo. Da bi se otrok med uvajanjem v vrtec in ob vstopu v šolo počutil varnega in slišanega, je ključno, da mu spremembo predstavimo na način, ki ustreza njegovemu razvojnemu obdobju.
Pri enajstmesečnem dojenčku ali enoletniku
Pri enajstmesečnem dojenčku ali enoletniku o odhodu v vrtec pripovedujemo z nežnim glasom, mirnim obrazom in toplino. S tem otroku na njemu razumljiv način sporočamo, kaj ga čaka, ter gradimo občutek varnosti in zaupanja. Četudi ne razumejo vseh besed, dojenčki zaznavajo naš ton glasu, ritem in občutek varnosti, ko jim pripovedujemo o vstopu v vrtec. In pogosto razumejo več kot si starši mislimo.
Uporabljamo enostavne in resnične stavke: »Kmalu boš šel v vrtec. Tam bo nova vzgojiteljica. Vzgojiteljica ti bo zamenjala pleničke. V vrtcu boš tudi jedel in spal. Če ti bo težko, te bo vzgojiteljica potolažila. Tam bodo novi otroci. Vedno bom prišla po tebe.«
Ponavljajoče se informacije ustvarjajo predvidljivost, ki prispeva k občutku varnosti in olajša uvajanje v vrtec. Lahko si izposodimo tudi kakšne enostavne slikanice. Na primer Piki gre v vrtec in Medo Jaka v vrtcu.
Pri otrocih starih dve, tri leta ali več
Pri otrocih starih dve, tri leta ali več, lahko uvajanje v vrtec predstavimo na bolj vsebinski način. V pomoč so lahko različni kreativni pristopi, s katerimi otroci gradijo razumevanje, občutek varnosti in predvidljivosti:
Zgodbice – pripovedovanje kratkih zgodb, ki opisujejo odhod v vrtec ali potek dneva v vrtcu; starši jih lahko najdejo v knjigah ali pa jih sami ustvarijo.
Branje knjig o vrtcu – Na primer: Normanov prvi dan v vrtcu, Mišek Tip noče v vrtec, Medvedek se boji ostati v vrtcu, Sara gre rada v vrtec.
Igra vlog – Starš lahko v igri prevzame vlogo vzgojitelja in pričakuje otroka v vrtcu ali pa z uporabo plišastih igrač predstavi prihod in potek dneva v vrtcu.
Vsa čustva so dobrodošla
Pri pripravi na spremembo, kot je vstop v vrtec ali šolo, je ključno, da se z otrokom o tem večkrat sproščeno in pristno pogovarjamo. Najbolj primerno je, da o vrtcu ali šoli govorimo v trenutkih, ko se z otrokom počutimo povezane in ko je tudi sam odprt za pogovor.
Pogosto se odrasli otroku približamo s spodbudnimi izjavami, kot so: »Super bo! Vse ti bo všeč!«. To seveda izhaja iz naše želje, da bi se počutil varnega in da mu ne bi bilo pretežko. Vendar je izjemno pomembno, da otroku sporočimo, da so dobrodošla vsa čustva. To pomeni tudi strah, negotovost ali žalost - ter da je povsem v redu, če mu je ob vstopu v novo okolje težko.
Otrok potrebuje, da se mu pridružimo tam, kjer trenutno je, in ne tam, kjer si želimo, da bi bil. Pomembno je, da sliši, da ni sam, da bomo ob njem ter mu bomo pripravljeni prisluhniti in ga bomo podpirali.
Uvodni razgovor z vzgojiteljico
Uvodni razgovor med starši in vzgojiteljico je ključni del priprave na uvajanje otroka v vrtec ali šolo. Namenjen je vzpostavitvi zaupanja, izmenjavi pomembnih informacij o otroku ter usklajevanju pristopov. Ko sta starš in vzgojiteljica usklajena in si zaupata, lažje sodelujeta. To otroku pomaga, da se v novem okolju prej počuti varnega in sprejetega.
V razgovoru z vzgojiteljico je priporočljivo izpostaviti:
otrokove značilnosti, navade, interese in morebitne posebnosti (npr. prehranske potrebe, alergije, zdravstveno stanje),
otrokove navade, spretnosti in področja, kjer potrebuje več podpore,
način komunikacije, ki ustreza otroku,
starševska pričakovanja in skrbi glede uvajanja,
informacije o otrokovem dosedanjem razvoju in socialnih izkušnjah.
Pred vstopom v šolo
Otrok ob vstopu v šolo že bolje razume čas in zaporedje dogodkov, kar omogoča, da se lahko z njim pogovarjamo na drugačen način. Predšolski otrok že ubesedi svoja pričakovanja in zna opredeliti, česa se veseli, ter prepozna in ubesedi morebitne skrbi ali strahove.
V tem obdobju je ključnega pomena, da mu odrasli aktivno prisluhnemo. Kljub večji samostojnosti otrok še vedno potrebuje našo čustveno podporo. Pomembno je, da od odraslih prejme jasno sporočilo, da so strah, negotovost in mešani občutki normalni del vstopa v šolo.
Tudi s predšolskim otrokom lahko beremo knjige o šoli. Na primer; Prvi šolski dan, avtorice Annie Silvestro; O levčku, ki ni hotel v šolo, avtorice Mojiceje Podgoršek; Lara gre v šolo, avtorice Cornelie Neudert in druge.
Skupaj spoznajte pot in prostor – prvi koraki k občutku varnosti
Koristno je, če pred uvajanjem v vrtec in šolo z otrokom obiščete vsakodnevno pot ali lokacijo vrtca oz. šole. Tako lahko skupaj raziskujeta okolico, opazujeta prostore, vrata, igrišče, mogoče srečata tudi kakšno vzgojiteljico ali učitelja. Z raziskovanjem okolja otrok gradi prve občutke varnosti ter zaupanja v povezavi s šolo in vrtcem. Uvajanje v vrtec in šolo se začne s spoznavanjem prostorov in okolja.
Prvi dan v vrtcu ali v šoli
Prvi dan v vrtcu
Uvajanje v vrtec je za mnoge otroke prva večja in daljša ločitev od staršev in pomembna razvojna prelomnica. Vsi otrokovi občutki in odzivi normalen del uvajanja. Pomembno je, da otroka podpremo.
Kako lahko torej starši podpremo otroka?
Jutranja rutina in povezovanje. Jutranja rutina je za otroka, ki se uvaja v vrtec, izjemno pomembna, saj mu daje občutek predvidljivosti in varnosti. Otrok lažje razume, kaj ga čaka, in se na spremembe postopoma privaja.
Rutina lahko vključuje mirno prebujanje, zajtrk brez naglice, izbiro oblačil skupaj z otrokom ter skupen trenutek za pogovor ali pa branje knjige. Vsaka družina lahko ustvari svoje majhne, posebne trenutke, ki so namenjeni samo staršu in otroku. To so lahko na primer:
Posebna pesmica ali rima, ki jo pojeta pred odhodom v vrtec,
Posebna interna gesta – npr. trk pesti ali dlan na dlan. Ustvarita si “vajin skrivni pozdrav” – nekaj, kar bosta počela samo vidva. To je lahko trk pesti, dlan na dlan, “petka” in potem objem, ali kakšna druga kombinacija gibov, ki otroka nasmeji in mu da občutek povezanosti.
Srček na zapestju - Ena izmed idej je tudi, da si starš sebi in otroku zjutraj na zapestje nariše majhen srček. Ta srček lahko otroka čez dan spomni, da starš misli nanj, tudi ko ni ob njem. Otroku lahko poveš: "Ko boš pogledal srček, se spomni, da te imam rad in sem s tabo v mislih.
Postopno uvajanje v vrtec. Vsak otrok je edinstven – s svojimi potrebami, temperamentom in načinom odzivanja na spremembe. Pomembno je, da starši in vzgojitelji spoštujemo otrokov individualni tempo privajanja na novo okolje. Praksa uvajanja se med vrtci razlikuje, zato je dobro, da se že pred vpisom pozanimate o postopku uvajanja. Ob vpisu izrazite svoje želje, potrebe in pomisleke glede uvajanja. Vse to lahko pripomore k boljšemu sodelovanju, vašemu notranjemu miru in lažjem uvajanju za otroka.
- Potrpežljivost in zaupanje. Otrok lahko ob vašem odhodu joka, je žalosten ali jezen, se vas oklepa ali ne želi spustiti. Z jokom otrok sporoča, da ste mu pomembni in da trenutno še ne razume, da se boste kmalu vrnili. V zgodnjem razvojnem obdobju otrok še vedno razvija t. i. stalnost objekta – razumevanje, da oseba ali predmet še vedno obstajata tudi, ko ju ne vidi. Zato majhen otrok verjame, da mama preneha obstajati, ko ni več v njegovi neposredni bližini. To pojasnjuje, zakaj so separacije tako intenzivne: otrok ne ve, ali se bosta mama in oče sploh vrnila. Njegova stiska je resnična in razvojno povsem pričakovana. Z doslednostjo, jasnimi slovesi in ponavljanjem otrok postopoma razvije zaupanje, da ljubljena oseba obstaja tudi, ko je ne vidi. Kar je pomembno je, da zaupate vzgojiteljici, ki ga bo prevzela in verjamete, da ga bo potolažila.
- Ločitveni ritual. Poslavljanje ob uvajanju v vrtec naj bo kratko, ljubeče, odločno in nežno – npr. objem, poljub, in jasen stavek: "Rada te imam. Zaupam vzgojiteljici. Pridem kasneje po tebe." Ko enkrat odidete skozi vrata, se ne vrnite takoj nazaj – tudi če otrok joče ali vas kliče. Ne podaljšujte slovesa in se ne vračajte se takoj, ko stopite skozi vrata zaradi svojega nelagodja ob otrokovem joku. S tem otroku ne boste pomagali, ampak mu boste zgolj okrepili občutek negotovosti in (ne)varnosti.
Če mu želite pomagati, zaupajte vzgojiteljici, ki ostane z njim, da ga bo potolažila. To je za otroka največ, kar mu lahko v tem trenutku daste. Res gre za težek trenutek in lahko si dovolite, da vam je težko.
Dovolite si tudi vi zajokati v avtu ali pa pokličite pomembno osebo. Že vnaprej se dogovorite z vzgojiteljico, da vas pokliče ali vam pošlje kratko sporočilo, kako je otrok.
- Morda bodo popoldnevi z otrokom na začetku uvajanja drugačni. Otrok se bo v prvem mesecu uvajanja v vrtec ter ob boleznih ali po okrevanju drugače obnašal in izražal. Pogosto je lahko bolj razdražljiv in čustveno bolj občutljiv. Njegovi odzivi pa lahko postanejo intenzivnejši in burnejši.
Zaradi večje utrujenosti in obremenjenosti živčnega sistema otrok težje predeluje dražljaje in dogodke, kar se kaže v močnejših ali spremenjenih vedenjskih odzivih do staršev. Pomembno je, da smo starši razumevajoči, da se ne ustrašimo otrokovih odzivov in omogočimo varen prostor za izražanje.
Prvi šolski dan
Prvi šolski dan ni velik korak le za otroka, ampak tudi čustveno pomemben trenutek za celotno družino. Otrok prvič vstopa v bolj strukturiran svet pravil, odgovornosti in novih prijateljstev. Obrača novo poglavje učenja, rasti in pridobivanja različnih izkušenj. Vse to pa zahteva še več varnosti in podpore v domačem okolju.
Ustvarite jutranjo rutino
Jutro naj bo mirno in predvidljivo. Otroka vključite v pripravo šolske torbe in stvari, ki jih bo potreboval za prvi dan. Skupaj lahko izbereta ali ustvarita majhen predmet – obesek, kamenček, risbico ali drug simbol. Ta mu bo dal občutek varnosti in poguma; povejte mu, da ga lahko stisne ali pogleda, kadar mu bo težko. Lahko ustvarita vsak svojega in ga imate tudi vi.
Pogovor in priprava
Pred odhodom se z otrokom pogovorite o dnevu, kdo ga bo pospremil in kakšen je plan. Otroku razložite, da ga podpirate, mu zaupate in verjamete vanj. Povejte mu tudi, da se lahko vedno obrne na učiteljico, če bo kaj potreboval. Tak pogovor otroku daje občutek varnosti, pripravljenosti in obvladljivosti, še preden prestopi šolski prag.
Poseben trenutek za slovo
Dan zaključite skupaj
Ko se prvi šolski dan konča, skupaj proslavite – pojdite na sladoled, na krajši izlet ali v park. Pogovorite se o vtisih. Vprašajte ga, kateri trenutek mu je najbolj ostal v spominu, kdaj se je nasmejal, kateri je bil najtežji in kaj ga je presenetilo. Na ta način boste otroku pomagali osmisliti njegov dan ter mu pokazali, da vas resnično zanima, kako ga je preživel.
Uvajanje v vrtec in šolo ne poteka le en dan
Ne gre le za en sam dan, ampak za obdobje. Uvajanje v vrtec in šolo ni enkraten dogodek, temveč gre za proces. Otroci postopoma sprejemajo rutino, spoznavajo vzgojitelje ali učitelje, gradijo prve socialne vezi in se prilagajajo novim zahtevam ter pričakovanjem. V tem času se v domačem, vrtčevskem ali šolskem okolju lahko pojavijo različni čustveni in vedenjski odzivi, ki so normalen del prilagajanja.
Pomembno je, da starši in vzgojitelji otroku nudijo dosledno čustveno podporo in varno okolje, kjer jih odrasli poskušajo slišati in razumeti.
Čustvena podpora staršem in skrb zase sta izjemno pomembni
Ob vstopu otroka v vrtec ali šolo spremembe doživljajo tudi starši, ki ponavadi občutijo veselje, ponos, a tudi skrb, strah in negotovost. Vsa čustva so normalna in človeška. Pomembno je, da odrasli v tem času po svojih močeh zmanjšajo obveznosti ter zavestno skrbijo za svojo energijo in čustveno kapaciteto.
Staršem pomaga, če si okoli sebe ustvarijo varno mrežo odraslih – partnerja, prijateljev, družinskih članov – s katerimi lahko iskreno delijo svoj proces. Dober način razbremenitve je tudi pisanje – zapisovanje misli in občutkov pomaga staršu, da pride v stik s svojim notranjim dogajanjem, ga izrazi in lažje uravnava.
Ob otrokovem uvajanjem v vrtec in odhodom v šolo pridejo na površje tudi izkušnje iz vrtca ali šole, ki so jih v svojem otroštvu doživeli starši. Tudi tiste neprijetne. Pomembno je, da se jih starši zavemo in jih ne prenesemo na otroka. To je naša zgodba – otrok pa bo pisal svojo. Naša naloga je, da nudimo otroku prostor, podporo in zaupanje, da mu bomo stali ob strani ob prijetnih in manj prijetnih izkušnjah.
Piše: Valentina Celestina Jeraj, magistra socialnega dela in integrativna psihoterapevtka pod supervizijo, ustanoviteljica spletne platforme Čuječa mami (cujecamami.si)