Brskaj po izdelkih

Brskaj po vsebinah

logo-1.gif

Mami Blogerke - Mladost, pleničke in družina: Vrtec - bomo zmogli?

BC_Neya_Vrtec-902x2000.jpg

Vrtec. Eno prvih obdobij, ko otroci prvič čisto zares stopijo na pot proti svoji samostojnosti. Obdobje, ki je za nas starše, velikokrat izjemno težko. Bolj ali manj smo navajeni, da smo z otroci veliko časa, potem pa jih kar naenkrat... ni več cel dan poleg nas. In marsikomu zna biti težko. Meni je bilo.

Potem pa pridejo na vrsto vsi možni načrti in vprašanja povezani z vrtcem. "Kako ga bom najlažje uvajala? Bo sprejel? Mu bo težko? Bo jokal? Koliko časa bo trajalo? Kaj če se bo upiral na vse načine? Ne, saj je vendar tako samostojen in samozavesten, sigurno ne bo težav..." in tako naprej.

Nestrpno sem dočakala petek. Prvi dan uvajanja v vrtec.

Prva stvar, ki jo je moj mali veliki fant naredil, je bilo seveda stiskanje med kolena. Pričakovano. Ko ga je vzgojteljica povabila naprej, ji je to uspelo samo tako, da mu je poleg ponudila še skorjico kruha.

In je šel. Počasi in previdno je začel spoznavat prostor in nove obraze. Čeprav se je kaj kmalu zaigral, je z enim očesom ves čas preverjal, če sem še vedno tam kjer sem bila. In brez skrbi, bila sem.

Ena prvih stvari, ki jo je iz vrtca prinesel je smrkav nosek. Pediatrinja mi je prijazno povedala naj se sploh ne sekiram, ker je le vprašanje časa ali bo začel prvi dan ali pa čez en teden.

Ponedeljek je bil najin drugi dan vrtca. Začelo se je slabo. Močno mu je teklo iz noska, kihal je vse povprek in nekatere mame so me gledale postrani. Počutila sem se slabo. Počutila sem se obsojeno. Zato sem ga tisti dan zelo hitro oblekla in se odpravila proti domu. Takrat sem prvič pomislila, da sem si vse skupaj zastavila preveč enostavno.

A z Maxom nisva obupala. Naslednji dan sva spet šla. Tokrat nasmejana, pozitivna, opremljena s sedmimi pari robčkov za nos.

Nastopil je čas za naslednji korak- ga nekaj časa pustiti samega.

Ko sem za sabo zaprla vrata, mi je čisto na skrivaj po licu stekla solza. Moj mali fantek. Prav zares se končuje neko samo najino obdobje. Kar tako, čez noč. A vse to je del odraščanja in prav je tako.

Prvič je bilo malce hudo. Jokal je, se zaigral, pa spet jokal, dokler vzgojiteljici ni zlezel v naročje. Potiho me je malo skrbelo. Nisem si želela, da bi moj otrok jokal vsakič, ko ga pripeljem. Pa so me prijazne gospodične hitro pomirile, da je to pač del procesa, in da je to nekaj najbolj normalnega.

Vse to sva ponavljala še dva dni. Vsak dan je ostal malce dlje, in vsakič je bilo boljše, zanj bolj zabavno, zame pa lažje, ker sem vedela, da mu ni tako zelo težko. Vsak dan bolj sem prekipevala od ponosa.

In peti dan uvajanja je v vrtcu ostal cel dan. Od 8h do 14h. Sedela sem ob telefonu in čakala, da me kdo pokliče, naj ga pridem iskat, ker je prehudo.

A ni zazvonilo. Uspelo je. Osvojili smo vrtec. Prvič je zaspal na ležalniku, nad čimer sem bila močno presenečena. Prvič je bil čisto sam toliko časa z ljudmi, ki so mu še vedno na nek način tuji.

Naši otroci. Naš največji zaklad. Včasih si želim, da bi ga lahko imela samo zase. Pa vem, da je ta želja zelo sebična.

Pri sebi vem, da so vse te prelomnice normalne, in se z njimi prej ko slej spopada vsak. In prav je tako.

In na koncu je vse kar nam preostane samo, da smo na njih najbolj ponosni, jim vsak dan povemo in z dejanji pokažemo, kako zelo jih imamo radi ter jim stojimo ob strani na njihovi življenjski poti.

Naj se življenje začne.


Za Baby Center je svojo izkušnjo delila Neya Peron - blog Mladost, pleničke in družina, članica skupine Mami blogerke

https://neyaperon.comhttps://www.facebook.com/neyaperon/?fref=ts




Morda bi vam bilo všeč tudi:

Mami Blogerke - Misija: Mamica: Vsega je kriv vrtec!
Ko gre malček prvič v vrtec...
Mami Blogerke nakupujejo: Moja galerija
Študenska mama testira GB Pockit+