Brskaj po izdelkih

Brskaj po vsebinah

logo-1.gif

Mami Blogerke - Misija: Mamica - "Vsega je kriv vrtec!"

Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Val si je pogumno nadel svoj novi nahrbtnik in se, s še nekoliko nerodnimi koraki, suvereno podal čez prag našega doma. S ponosom v srcu, cmokom v grlu in zaigranim nasmehom na mojem obrazu sem ga prvič pospremila v vrtec.

Čeprav sva bila oba s partnerjem že nekaj časa trdno odločena, da bo šel najin sin po koncu porodniške v vrtec, sem kar naenkrat nekoliko podvomila v to odločitev. Tako majhen je še, tako odvisen od naju, od mene … in sedaj naj bi ga pustila samega, z ljudmi, ki jih vidim prvič, pardon – drugič, v življenju? Prvi dan sva bila skupaj, opazovala sem ga, kako se igra in zdelo se je, kot da me sploh ne potrebuje, čeprav je na vsake toliko pogledal, če sem še tam. Drugi dan sem ga zapustila za dve uri, tretji dan spet nekoliko dlje, četrti dan pa mi vzgojiteljica previdno namigne: “Bi danes morda kar poskusili?” In sem šla. Ko sem zaprla vrata igralnice sem za seboj zaslišala Valov jok. Jok, ki mi je razparal srce, vendar se po navodilih vzgojiteljice nisem niti ozrla nazaj, zgolj odkorakala in do izhoda komaj zadrževala solze, ki so se na parkirišču same od sebe ulile po mojih licih …

Od tistega dne minevajo skoraj tri leta. In če sem takrat krivila samo sebe za krivico, ki jo delam svojemu otroku, sem danes prepričana, da je bila to ena sicer težjih, vendar boljših odločitev v našem družinskem življenju.

Če je bil vrtec kriv za vse moje skrbi in tesnobo, lahko iskreno rečem, da je bil vrtec kriv tudi za marsikateri dobrodošel napredek v našem domu. Na primer to, da smo pri nas doma začeli uporabljati pribor za njegov osnovni namen in da so naši skupni obroki začeli dobivati nekoliko bolj kulturno podobo. Vrtec je ogromno pripomogel tudi k temu, da kahlica ni bila več zgolj parkirišče za avtomobile, temveč je dobila svoje mesto v kopalnici in ohranjala suho ritko brez pleničk.

In če sem mislila, da so bile solze iz parkirišča zadnje solze, ki sem jih potočila zaradi vrtca, se ne bi mogla bolj motiti.  To sem ugotovila že ob prvem nastopu, ki so ga otroci pripravili za starše. Ponos ob petju pesmic, deklamacij in plesnih točk v izvedbi malih sončkov vedno znova orosi moje oči.

Vrtec je kriv, da ima danes Val kup novih prijateljev, h katerim se vsak dan z veseljem vrača. Ima vzgojiteljice, ki ga zasipajo z objemi in poljubi in ki jih ima iskreno rad. S ponosom prinaša domov izdelke, ki jih ustvarja s svojimi rokami in mi z iskricami v očeh navdušeno razlaga, kako so s sošolci na dvorišču iskali gusarski zaklad ali preplesali deževen dan v telovadnici.

In ravno zato mi tokrat ne bo težko …

Čez en mesec nas namreč ponovno čaka uvajanje v vrtec. Valov mlajši bratec Tin že komaj čaka, da se pridruži živ žavu, ki ga zaenkrat zgolj radovedno opazuje iz svojega vozička vsako popoldne, ko prideva po Vala. Počasi se pripravljava, pripovedujem mu o tem in čas bo za nakup njegovih prvih čevljev in copatk. Ne vem kako bo odreagiral in kako hitro se bo navadil na novo okolje, vem pa eno stvar: sama bom veliko bolj mirna in samozavestna kot v prvo. In ko bo prišel “tisti” čas, ko se bo treba posloviti in zapreti vrata igralnice, ne bom rabila zadrževati solz. Z zavedanjem, da sta moja otroka v dobrih rokah, se bom odpravila do prve kavarne, se usedla na teraso in si privoščila skodelico brezkofeinske kave. Sama, v miru. Ker si zaslužim in ker s tem dnem obračam nov list v knjigi našega življenja.

blog-vrtec-misija-mamica-998x1365.jpg

Za Baby Center je svojo izkušnjo delila Maja - blog Misija: Mamica, članica skupine Mami blogerke

www.misijamamica.sihttps://www.facebook.com/misijamamica.si/ 

Foto: NLP Studio




Morda bi vam bilo všeč tudi:

Ko gre malček prvič v vrtec...
Mami Blogerke nakupujejo: Moja galerija
Študenska mama testira GB Pockit+